Ines Simpson in razvoj protokola
Ines Maria Antonia Simpson se je s hipnozo srečala in poigravala že v otroštvu, vendar je minilo razmeroma dolgo, preden jo je prepoznala kot svoj pravi poklic. V svoji biografiji poroča, da je dolga leta delala v gostinstvu in celo v ribiški industriji na zahodni obali Kanade. Ko je prišla v svoja štirideseta leta, se je začela spraševati in iskati svoj pravi namen, poslanstvo v življenju. Ko se je njena mama odločila za zdravljenje s hipnozo, je nenadoma vedela, kaj želi početi.
Izučila se je in postala članica Nacionalnega združenja za hipnozo. Kasneje je tam celo postala predavateljica. Danes velja kot ena največjih strokovnjakinj na tem področju. Vodi svoj inštitut in šolo v zahodni Kanadi. Napisala je več knjig in postala znana daleč onkraj meja Kanade z mednarodno nagrajeno metodo, poimenovano po njej – Simpson Protokol.
To metodo hipnoterapije in njene številne prednosti predstavlja na strokovnih konferencah po svetu in uči v svoji šoli.
Hipnoterapevt H. Larry Elman vodi enega najbolj cenjenih inštitutov za hipnozo v ZDA. Je sin legendarnega pokojnega Dave Elmana, katerega indukcijo in hipnoanalizo, se uporablja še danes. O Ines Simpson je dejal:
“Je zelo cenjena, mednarodno priznana in nagrajena hipnoterapevtka in predavateljica o globokih stanjih hipnoze (Esdaile, Sichort). Je ena najpomembnejših strokovnjakinj na tem področju. Ni ji težko reči: ‘ne vem’ ali ‘to še ni dokazano’. Takšne skromnosti in poštenosti ne najdemo vedno med vrhunskimi strokovnjaki.”
Simpson protokol je proces, ki nenehno evolvira.
Je nadgradnja dela, ki ga je začel dr. Esdaile, nadaljeval in nadgradil Dave Elman in za njim Jerry Kein. Vsak od njih je prispeval k učinkovitosti, enostavnosti in fleksibilnosti hipnoterapije usmerjene na razrešitev vzroka problematike.
Ines Simpson je uporabila vsa dognanja velikih mojstrov pred njo, naredila naslednji preboj, oz. več njih ter povezala vse skupaj v protokol poimenovan po njej.
Vedno se je imela za analitično osebo. Začela je iskati načine, ki bi ji v hipnozi omogočili manjše “umešavanje” njene zavesti.
Kljub temu, da si je dopustila iti v regresije, se je še vedno trudila utišati neprestano spraševanje in razmišljanje njenega zavestnega uma, ki je bil prisoten celo v somnabulizmu.
Hotela je najti boljšo pot mimo njenega kritičnega faktorja. Eksperimenti in delo z njenimi študenti v stanju Esdaile so ji prinesli odgovor.
Rezultat je interaktivna komunikacija in omogočeno delo, naslavljanje problematike s klienti v Esdaile stanju, kar predstavlja zadnji velik preskok v razvoju hipnoze in hipnoterapije.
V Simpson protokolu se danes, razen v določenih primerih npr. pri porodu brez bolečin, Esdaile stanje uporablja kot odskočno desko do vseh stanj oz. nivojev, polj, ki jih naš um želi “obiskati” z namenom razrešitve naše problematike.
Celoten proces vodi Superzavest, del našega uma, ki je povezan z vsem in vsemi in ima resen interes omogočiti nam najboljši možen rezultat. Pri delu z Superzavestjo je Ines ugotovila, da potrebuje le postaviti prava vprašanja, za vse ostalo, kar je potrebno, da se klientu omogoči željeni rezultat, je poskrbela Superzavest. Ni več potrebovala vedeti specifičnih težav njenih klientov.
Postala je zgolj izvajalka protokola, ki omogoči klientom stanje hipnoze in njihovemu umu, da sam razreši težavo na najboljši, najbolj primeren način za njih same.
Simpson protokol je ustvarjen tako, da ga vsi hipnoterapevti lahko vdelajo v svoje delo. Še vedno se nenehno nadgrajuje. Število izvajalcev protokola vztrajno raste na vseh kontinentih.
Za preboje v razvoju hipnoze je bila Ines Simpson nagrajena od mednarodne skupnosti hipnoterapevtov.